Otroci danes veliko časa namenjajo šolskim obveznostim, učenju in organiziranim dejavnostim. Toda ali jim ostane dovolj časa za počitek, prosto igro in preprosto otroško brezskrbnost?

Preobremenjenost otrok postaja pomembna tema v pogovorih o šolskem uspehu, vzgoji in duševnem zdravju. Starši želijo svojim otrokom omogočiti čim več priložnosti za razvoj talentov, pridobivanje znanja in uspešno prihodnost. Vendar se lahko zgodi, da se ob številnih pričakovanjih in dejavnostih izgubi nekaj bistvenega: otrokova potreba po ravnovesju med učenjem, počitkom in prostim časom.

Otrok potrebuje spodbude, izzive in priložnosti za učenje. Toda potrebuje tudi čas, ko mu ni treba ničesar dokazovati, dosegati ali izpolnjevati pričakovanj odraslih.

Kako prepoznamo preobremenjenega otroka?

Obremenjenost se pri otrocih ne kaže vedno enako. Nekateri postanejo nemirni, razdražljivi ali utrujeni, drugi se začnejo umikati, izgubljajo motivacijo ali težje opravljajo naloge, ki so jih prej zmogli brez večjih težav.

Pozorni smo lahko predvsem na naslednje spremembe:

• otrok je pogosto utrujen in nima dovolj energije za igro ali druženje;

• težje se zbere in pri učenju potrebuje vedno več časa;

• postaja razdražljiv, zaskrbljen ali občutljiv na neuspeh;

• vse težje se loti šolskih obveznosti;

• pogosto izraža odpor do šole ali posameznih dejavnosti;

• ima občutek, da nikoli ne naredi dovolj dobro;

• nima več časa za dejavnosti, ki ga sproščajo in veselijo.

Posamezen znak še ne pomeni nujno, da je otrok preobremenjen. Pomembno je, da opazujemo spremembe skozi čas in poskušamo razumeti, kaj otrok doživlja.

Včasih težava ni v samem številu obveznosti, temveč v pritisku, ki ga otrok občuti ob njih. Tudi otrok z razmeroma običajnim urnikom se lahko počuti preobremenjenega, če ga spremljajo visoka pričakovanja, strah pred napakami ali občutek, da mora vedno ugoditi odraslim.

Različne oblike obremenjenosti

Otrok je lahko obremenjen na več področjih hkrati.

Telesna obremenjenost se lahko kaže kot utrujenost, pomanjkanje spanja in nezadostno okrevanje po napornem dnevu.

Duševna obremenjenost je povezana z učenjem, zahtevnimi nalogami, koncentracijo, preverjanji znanja in skrbjo zaradi šolskega uspeha.

Čustvena obremenjenost se pojavi, kadar otrok doživlja veliko strahu, negotovosti, pritiska ali občutka neuspešnosti.

Socialna obremenjenost je lahko povezana z odnosi z vrstniki, konflikti, pričakovanji okolice in potrebo po sprejetosti.

Te oblike se pogosto prepletajo. Otrok, ki je zaradi šolskih obveznosti neprespan, se bo morda težje zbral pri pouku. Če zaradi tega doseže slabši rezultat, lahko postane še bolj zaskrbljen. Tako nastane začaran krog, v katerem se napor povečuje, uspešnost pa ne sledi vedno vloženemu trudu.

Ali ima otrok preveč obšolskih dejavnosti?

Glasbena šola, šport, ples, jezikovni tečaji in druge dejavnosti lahko pomembno prispevajo k otrokovemu razvoju. Otroku omogočajo, da odkriva svoje interese, razvija sposobnosti, sklepa prijateljstva in pridobiva občutek pripadnosti.

Težava nastane, ko dejavnosti postane toliko, da otrok nima več dovolj časa za počitek, domače naloge, druženje in spontano igro.

Pri načrtovanju otrokovega urnika zato ni pomembno samo število dejavnosti, temveč tudi njihova zahtevnost, otrokova starost, njegova osebnost in njegove trenutne zmožnosti.

Nekateri otroci uživajo v pestrem urniku, drugi potrebujejo več miru in časa za samostojne dejavnosti. Primerjanje z drugimi otroki nam pri tem ne pomaga veliko.

Smiselno se je vprašati:

• Ali otrok v dejavnosti resnično uživa?

• Ali si jo je izbral tudi sam ali jo obiskuje predvsem zaradi pričakovanj odraslih?

• Ima med posameznimi obveznostmi dovolj časa za počitek?

• Kako se počuti ob koncu dneva?

• Ima vsaj nekaj časa, ko se mu ni treba nikamor muditi?

Če otrok večino tedna preživi v hitenju med šolo, učenjem in dejavnostmi, je morda čas za premislek o njegovem urniku.

Zakaj otroci potrebujejo prosto igro in dolgčas?

Igra ni le nagrada po opravljenem delu. Je pomemben del otrokovega razvoja.

Pri spontani igri otrok raziskuje, preizkuša svoje zamisli, razvija ustvarjalnost in se uči samostojnega odločanja. V odnosih z drugimi otroki vadi sodelovanje, dogovarjanje, reševanje sporov in sprejemanje različnih pogledov.

Pomemben je tudi čas, ko otroku ni treba slediti vnaprej določenemu programu.

Ko otroku pustimo nekaj prostega časa, se lahko sam odloči, kaj bo počel. Morda bo risal, bral, se igral na prostem, sestavljal kocke ali preprosto opazoval okolico. Ni nujno, da je vsaka dejavnost koristna v smislu merljivega dosežka.

Tudi dolgčas je lahko priložnost, da otrok odkrije lastne interese in razvije sposobnost, da si sam organizira čas.

Seveda to ne pomeni, da moramo otrokom prepustiti vso organizacijo dneva. Potrebujejo strukturo, predvidljivost in podporo odraslih. Pomembno pa je, da v njihovem dnevu ostane tudi prostor za spontanost.

Kako sestaviti bolj uravnotežen urnik?

Dober urnik ni tisti, v katerem je vsaka minuta zapolnjena. Dober urnik upošteva otrokove potrebe, obveznosti in zmožnost okrevanja.

Pri načrtovanju lahko upoštevamo nekaj preprostih načel.

1. Najprej zagotovimo osnovne potrebe.

Otrok potrebuje dovolj spanja, redne obroke, gibanje in čas za sprostitev. Te potrebe niso manj pomembne od šolskih obveznosti.

2. Načrtujemo realen čas za učenje.

Pričakovanja naj bodo prilagojena otrokovi starosti in sposobnostim. Če otrok za domače naloge redno potrebuje bistveno več časa, kot ga predvidevamo, je smiselno preveriti, kaj mu povzroča težave in ali potrebuje dodatno pomoč.

3. Ne zapolnimo vsakega prostega termina.

Vsak dan naj bo, kadar je to mogoče, nekaj prostora za dejavnosti brez vnaprej določenega cilja.

4. Pri izbiri dejavnosti upoštevamo otrokove interese.

Otroka vključimo v pogovor o tem, kaj si želi početi. Njegovo mnenje je pomembno, čeprav moramo odrasli še vedno presojati, kaj je zanj primerno in izvedljivo.

5. Urnik prilagajamo, ko se okoliščine spremenijo.

Ob obdobjih večjih šolskih zahtev, bolezni, družinskih sprememb ali čustvenih stisk je morda treba začasno zmanjšati število dejavnosti.

Urnik naj bo v pomoč družini, ne pa dodaten vir pritiska.

Kako lahko starši pomagajo preobremenjenemu otroku?

Prvi korak je pogovor, v katerem otroka ne prepričujemo, da zmore še več, temveč poskušamo razumeti, kako doživlja svoj vsakdan.

Namesto vprašanja »Zakaj nisi vsega naredil?« lahko vprašamo: »Kako si se danes počutil?« ali »Kaj ti je bilo danes najtežje?«

Pomembno je, da otroku prisluhnemo, ne da bi takoj iskali rešitev ali ga primerjali z drugimi.

Otroku lahko pomagamo tudi tako, da:

• pohvalimo njegov trud, ne le rezultata;

• pokažemo, da napake sodijo k učenju;

• mu pomagamo razdeliti zahtevnejše naloge na manjše korake;

• skupaj določimo prednostne naloge;

• mu dovolimo, da pove, kadar je utrujen ali potrebuje pomoč;

• se z njim pogovorimo o dejavnostih, ki ga veselijo, in tistih, ki ga obremenjujejo.

Pri tem je pomemben tudi zgled odraslih. Če otrok ves čas opazuje starše, ki hitijo, se preobremenjujejo in si ne dovolijo počitka, lahko dobi občutek, da je takšen način življenja nekaj običajnega.

Otroci se o ravnovesju ne učijo le iz naših besed, temveč tudi iz tega, kako sami ravnamo s svojim časom in energijo. Pri tem ima pomembno vlogo tudi asertivna komunikacija, s katero otrokom pomagamo izražati potrebe in postavljati zdrave meje.

Otrok ne potrebuje popolnega urnika, temveč dovolj prostora za razvoj

V želji, da bi otroku omogočili čim boljše možnosti za prihodnost, lahko nehote pozabimo, da se njegov razvoj ne odvija samo pri pouku, na treningu ali pri organiziranih dejavnostih.

Pomembno se uči tudi doma, v odnosih z drugimi, pri samostojni igri in v trenutkih, ko ima možnost raziskovati svet po svoje.

Če opazimo, da je otrok dalj časa utrujen, tesnoben, izrazito nemotiviran ali da se njegovo počutje slabša, je smiselno poiskati vzrok in se po potrebi posvetovati s šolsko svetovalno službo, pediatrom ali drugim ustreznim strokovnjakom.

Cilj ni, da otroka obvarujemo pred vsakim naporom. Izzivi so pomemben del odraščanja. Naša naloga je, da mu pomagamo najti ravnovesje med učenjem, odgovornostjo, počitkom in veseljem.

Otrok potrebuje čas za obveznosti, vendar tudi čas, ko mu ni treba ničesar dokazovati. Prav v takšnem ravnovesju lahko razvija svoje sposobnosti, samostojnost in zaupanje vase.

»Če se tudi sami soočate z zahtevnimi družinskimi odnosi, stresom ali občutkom preobremenjenosti, si lahko več preberete o možnostih psihološkega svetovanja v moji zasebni praksi.«

Avtorica: dr. Karmen Pevc, zakonska in družinska terapevtka.

Več o meni in mojem strokovnem delu